Vsi se moramo naučiti čakati, če hočemo laže živeti

Verjetno nihče od nas ne čaka rad, pa vendar v življenju veliko prečakamo. V najrazličnejših situacijah. Včasih bi se dalo kaj urediti drugače, velikokrat pa ni prav nihče kriv, da moramo čakati. Čim starejši smo, tem več je čakanja in hudo je za vse tiste, ki se v življenju niso naučili čakati.

O čakanju sem prav posebno razmišljala pred kratkim, ko mi je znanka pripovedovala o svojem očetu, ki živi v domu za stare nekje v Sloveniji. Po ženini smrti je nekaj časa še sam skušal urejati svoje gospodinjstvo, potem pa je postalo zanj preveč in se je odločil, da odide v dom. Še vedno je bister, skoraj normalno pokreten in lahko sprem­lja vse dogajanje, ne samo v do­mu, ampak tudi v družbi. H kosilu in večerji hodi v domsko jedilnico, kjer je druženje sta­no­valcev ob obedu prav dragoceno.

V zadnjem času pa se je začel pritoževati, da mora včasih kakšnih pet minut čakati pri mizi, preden pridejo s kosilom do n...