Že na samem začetku Bog zapove zemlji, naj rodi sadove (prim. 1Mz 1,11), ki so znamenje njegovega blago­slova (prim. Iz 3,10; Oz 14,8), kakor je pomanjkanje sadov ali pokvarjenost sadov znamenje prekletstva (prim. Oz 9,16). Z odrešenjem je človek spet vrnjen v Jesejevo korenino (Iz 11,10) in zato znova usposobljen roditi dober sad (gr. karpós kalon) iz dobrega srca. Kajti ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad (Lk 6,43). Odločilno je torej srce, ki je pova­b­ljeno, da je vcepljeno v trto (prim. Jn 15,5) in prepustno za novo življenje, rojeva sadove Duha, ki so: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zve­stoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23). Življenje po Duhu posledično pripelje do končnega dobrega sadu darujoče ljubezni (gr. agapē), ki je prvo znamenje, da je Kristus v nas deloval, in edino znamenje, po katerem bo svet gotovo spo­znal, da smo njegovi učenci (pr...