Glejte, kako umira pravični, in nihče si ne vzame k srcu ... Množica pogrebcev, ki se je v sončnem zgodnjem popoldnevu 4. februarja zbrala na ljubljanskih Žalah pred Nikolajevo mrliško vežico in potem v cerkvi Vseh svetih ob slovesu od Justina Stanovnika, je vedela, od koga se poslavlja; čutila je, da se je z življenjem tega izrednega človeka vsaj malo razodelo, kaj pomeni vir iustus, pravični, kakor ga slikajo besede znamenitega moteta, ki koreninijo v preroku Izaiji (57, 1). Bila je priložnost za številne, preštevilne misli. Ena od njih pa je bila vsaj v meni vztrajnejša od drugih: Kaj pa je hotel pokojni s svojim življenjem pokazati tistim, ki bomo potem odšli v vsakdanji vrvež slovenske družbene realnosti? Nemo considerat – nihče ne preudarja o tem, nihče si ne jemlje tega v skrb, se glasi nadaljevanje tistega moteta. Ni bilo čisto tako: že po tem, koga smo tam srečali, smo vedeli, da je ta skrb živa, razkrile so jo tudi besede, ki smo jih slišali iz ust...