Dve enoti, niz predavanj, ki jih je Milan Komar opravil leta 1967 v Buenos Airesu, naslovljen Problemi človeka v družbi blagostanja ter njegovo zbirko fragmentov Svoboda in velikodušnost, v prevodu Andreja Lokarja, prinaša slovenski filozofiji obogatitev. Najprej zato, ker sega onkraj izčrpavajočih debat med fenomenološko šolo in marksizmom, ki je zaznamovala dominantni tok slovenske filozofije v zadnjih desetletjih. Filozof skozi svoje delo prinaša številne reference, ki so pri nas spregledane in v glavnem sploh neznane, s čimer širi referenčno polje slovenske filozofije. Komarja bi lahko opredelili kot krščanskega realista, a njegovo delo se ne odvija v celoti zunaj omenjene debate: po eni strani sta fenomenologa Husserl in Heidegger pomembni referenci njegovih izvajanj, po drugi strani pa je marksizem glavna tarča njegove kritike.

Kritika Marxa kot filozofa

A to ni rokohitrska kritika. Zanj je marksizem točka v organskem toku zahodne filozof...