Vsi se poslavljamo od stvari, ki jih imamo radi
Pogovarjala sem se z gospo pri devetdesetih letih, kako je kaj zadovoljna s svojim življenjem. Čutila sem trpkost v njenem srcu, ko je odgovorila: »Vse sem morala pustiti. Hišo, ki sva jo z možem skupaj gradila, vrt in vse ostalo. Kako neki bi lahko bila zadovoljna.« Takšno tožbo pri starih ljudeh slišimo zelo, zelo pogosto. Vse, kar je povedala, je bilo res. Res pa je bilo tudi, da bi na vse, kar je morala pustiti, lahko gledala drugače in bi ji bilo veliko laže.

Nadaljevala sem pogovor in rekla, da moramo vsi precej stvari pustiti, čim starejši smo, toliko več. In nazadnje bomo morali pustiti prav vse. Ničesar nimamo za večno, vse, kar imamo, nam je dano samo za nekaj časa. Samo dokler imamo, se tega sploh ne zavedamo. Tega vprašanja si sploh ne bi postavljali, če bi prej umrli. Ampak vsak od nas rad živi. Nazadnje mi je še rekla: »Vi ste živeli v bloku in tega sploh ne morete razumeti.«

To je seveda res. Živela...