Recimo, da sem v nekem romanu našel tole izjavo bogatega junaka: »Živelo življenje človeka na zemlji! Ta mesec sem stopil v višji plačilni razred. Druga vila je v gradnji. V novem oddelku je mogoče kaj ljubezenskega. Bolečino na prstu na nogi sem pozdravil. Žena je zdrava, sin tudi, jaz bolj od obeh. Lahko bi rekel, da sem srečen, a beseda je preveč cenena. Raje bom rekel, da mi je dobro na zemlji. Še več, da je ta svet kakor ustvarjen zame. Prav vse je tako, kakor mora biti. Če bi bila kakšna večnost, bi morala biti tu, ne kje drugje. Tu, na zemlji, se počutim popolnoma in brezpogojno doma ...« Na koncu se ta junak v romanu obesi.

Koliko ljudi na Slovenskem, še več v Evropi, sploh na svetu, bi bilo sposobnih takšne izjave, kakor jo je dal oni človek v svojem srečnem trenutku? Izjave, izrečene v mirni dobi, ko bi svetu nič ne grozilo: nobena gospodarska kriza, nobena zemeljska katastrofa, nobena vojna.

Verjetno takšne izpovedi ne bi bil sposoben nihče, ki je količk...