Če težke izkušnje niso prepoznane, predelane, odprte Božjemu odrešenju, držijo v ujetosti

Naj začnem s svojo izkušnjo. Ko sem že odšel od doma, mi je mama (zdaj že pokojna) povedala, da je nekje prebrala, naj se starši opravičijo svojim otrokom, ker so gotovo storili kaj takšnega, kar jih je prizadelo – čeprav so se trudili po svojih najboljših močeh. Rekla je, da se sprva nikakor ni mogla strinjati s tem gledanjem. Bila je takšne vrste, da če v kakem delu sebe ni začutila resničnosti nečesa, tega nikakor ni sprejela. V tem primeru je sprejela.

Še dlje nazaj. Ob poslavljanju od doma sem šel skozi očiščevanje odnosa z mamo, v prepoznavanju vrednega in manj vrednega, kar sem po njej prejel. O vsem tem sva se večkrat pogovarjala; bila je zelo odprta za pogovor. Temeljno pa se mi zdi, da sem odnos z mamo prinašal v molitev, saj verjamem, da je temeljni sogov...