Pozimi včasih padem v takšno čudno melanholijo, da je vse, kar počnem, enolično, dolgočasno, ničvredno pehanje in garanje. Ves dan bi se lahko pritoževala, kaj moram narediti. Spet je poln koš za perilo, spet je pokakana plenica, spet je treba skuhati kosilo, spet so drobtine na mizi in packe na tleh, spet je treba poklicati na nek urad, k zdravniku, v šolo. Spet je treba podpisati to in ono, spet je treba urediti fotografije, spet so igrače pomešane in zanemarjene v kotu.

Zdi se mi, da se umetno trudim, da želim le ohranjati videz, da ima vse to nek smisel, da v resnici le iz nekega čudnega postavljaštva želim prikazati svoje materinske »projekte« kot nekaj pomembnega, vrednega, smiselnega, da bi lahko zakrila svoj manjvrednostni kompleks ob tem, da sem doma in skrbim za kopico otrok. Nisem akter, ampak podporni sistem.

Zdi se, da je materinstvo eno samo opravljanje banalnih, majhnih, nepomembnih reči, ki se nikjer nič ne poznajo. K temu pogledu še pripomore ostro...