Ko sem bila majhna, je pri nas del počitnic nekajkrat preživel deček iz Francije, nekaj let starejši od mene in moje sestrične, a nič zato. Skupaj smo se podili po igrišču, pohajkovali po naših lepih krajih, zahajali v trgovinico z malimi živalmi, praznovali rojstni dan, šli plavat in še in še. Fant je bil zelo odprt in kmalu so ga poznali malodane vsi okoliški otroci. Tako so minevale naše počitnice …

Potem ko ga kar nekaj let ni bilo (in tudi nisva bila v stiku), se je mladenič najavil na obisk k moji teti. Vsi smo se razveselili vnovičnega snidenja. Podoživela sem naše skupne vragolije – vsaj kolikor mi jih uspelo priklicati v spomin – in začela razmišljati, ali še zna slovensko. Takrat je namreč poznal kar nekaj besed … vsaj tako se mi je zdelo. Odlično smo se razumeli, vedno smo vsi vedeli, kaj želi kdo povedati.

V takem razmišljanju sem zade...