»Vsa zemlja je polna njegove slave!« (Iz 6,3)

Tako pripevajo serafi, ko v Presvetem opevajo Božjo svetost. Ob tem se čudimo, kako naj zemlja razodeva presegajočega Boga.

Ravno izraz »slava« (hebr. kâḇȏḏ, gr. doksa), ki zaobsega pomene kot »teža, imetje, ponos, čast in veličastne pojavnosti«, omogoča razumevanje, da se nedostopni Bog raz-kriva prek zunanjih znamenj. Božja slava, ki obdaja Božje ime, se kaže v moči stvarstva (Ps 104,1-2). Bog je upodobljen kot vladar, čigar dvorniki so serafi, živa bitja oz. angeli. Če tempelj predstavlja bivališče Božje slave in ga Bog lahko zapusti oz. se vanj vrne (prim. Ezk 10,18; 43,4), pa Bog želi spremljati ljudstvo s tem, da prebiva v ponižnem srcu (Iz 57,15). Božja slava kot skrivnostna Božja bližina, ki se v polnosti udejanji v Jezusu, pomeni za nas preroški klic in poslanstvo; človek prepozna svojo grešnost in potrebo po očiščenju, obenem pa sprejme poslanstvo pričevanja v ljubezni (Iz 6...