Vsak dan v tihoti zgodnjega jutra in poznega večera pokleknemo pod večno luč pred tabernakelj. Notranjo tihoto napolni premišljevanje Besede, zrenje skrivnosti in čudenje, na kakšen način vedno znova prihaja Večni.

On, ki je ustvaril svetove in vse, kar je, prihaja kot Ljubeči v ustvarjeno življenje.

Vsemogočni Stvarnik, pred katerim trepeta zemlja in se tresejo gore, prihaja v ljubezni kot neopazni, neslišni, saj ne bo vpil, nalomljenjega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne pogasil.

Kdo je razen Marije in Jožefa slišal, doumel, se zavedel vrtoglavih devetih mesecev prvega adventa? Večni se je sklonil v naše meso. Življenje sveta pa je šlo mimo, kakor da bi se ne zgodilo prav nič.

Božji Sin – molčal je pred sodniki – je s smrtjo in vstajenjem odrešil človeštvo. Življenje sveta pa je šlo mimo, kakor da bi se ne zgodilo prav nič.
...