Naša triletnica se je igrala s svojim dojenčkom in leto mlajšo prijateljico. Ta ji je dojenčka vzela, saj je svojega pozabila doma. Hčerka je takoj preverila: »Mi ga boš potem dala nazaj?« A prijateljica je odkimala in hčerka je postala zaskrbljena. Pomiril sem jo, da bo dojenčka gotovo dobila nazaj. Poznam namreč njeno prijateljico, še bolje pa njena starša, zato me ni niti malo skrbelo, da bi hčerka ostala brez svoje najljubše igrače. Ko je videla mojo gotovost, je zaupala tudi ona.

Z vprašanjem zaupanja se verjetno vsi starši srečajo tudi v času nosečnosti. Mama in oče za otroka, ki se še ni rodil, veliko ne moreta storiti. Zaupati ga morata v Božje roke. Zaupati, da bo Bog poskrbel, da bo vse tako, kot mora biti. To je še toliko težje parom, ki se soočajo s krizno nosečnostjo. Takrat potrebujeta nekoga, ki jima bo dal gotovost; nekoga, ki dovolj pozna Boga, da mu resnično zaupa.

Tudi nad tem, kako bomo doživeli božične praznike, kljub morda dobri pripravi na Je...