Ob sklepu leta misli pogosteje kot v drugih dneh poromajo v preteklost. Ne pogreznejo se le v spomin, temveč tudi v zgodovino. Doživetja ob premišljevanju prerasejo v izkušnjo, minuli dogodki pa se ob tehtanju z utežmi vizij preobrazijo bodisi v svarilo bodisi v navdih za prihodnost. Tako postajamo vezni člen med generacijami, ki so se že poslovile, in med prihodnje rojenimi. Naša naloga v tem položaju ni nepomembna: pomanjkljivo gre izboljšati, potrebno pa ohraniti ali narediti na novo. Tisti, ki prihajajo za nami, naj ne bodo zgolj nasledniki, temveč tudi dediči. Nobene potrebe ni, da bi jim bilo treba v vsem orati ledino.

Ko se je pred tridesetimi leti zrušil berlinski zid, je bilo upanje, da bo svet kmalu spet en sam – kakršen je bil pred sarajevskim atentatom – v zenitu. Tudi da bo sčasoma brezmejen, tedaj ni bilo mogoče le sanjariti, marveč kar naravnost upati. Z materialnim blagostanjem nasičeni Zahod je pričakoval, da ga bo za železno zaveso čemeči svet vzhodno od n...