»'Literatura' je političen pojem,« je zapisal neki sodobni oxfordski profesor antične književnosti. Nič posebnega, seveda, takšno prepričanje lahko danes srečamo na vsakem koraku. Bolj poredko pa je to prepričanje tako prostodušno izraženo in zato so manj očitne njegove implikacije. Tako prostodušnost kot brezbrižnost glede tega, kaj to prepričanje prinaša s seboj, sta najbrž posledica njegove splošne uveljavljenosti, tako rekoč samoumevnosti. Zdi se mi torej, da profesor s tem stavkom izreka stvari, ki jih hoče, pa tudi take, ki jih morda ali celo zelo verjetno ne bi hotel. V svoji razpravi znova in znova podčrtuje pomembno, čeprav danes bolj ali manj trivialno resnico, da literatura zmeraj živi v nekem družbenem prostoru, ki ga zaznamujejo takšne in drugačne politične ideje in silnice, to delovanje pa vpliva na nastajanje, recepcijo in vrednotenje literature. S tem ni težav. A če literatura ni nič drugega kot političen pojem (in za vse tisto drugo, kar bi utegnila biti, profesor k...