Ne maram hitenja! Še posebej ne ob jutrih, ko grem prejšnji večer pozno spat in vem že naprej, da ne bom imela dovolj časa za svoj jutranji ritual. V teh dneh, ko se vrstijo seminar za seminarjem, teža vsega, kar je še pred nami, pritiska na moja ramena. Poskušam se prepričati, da ima moj Bog vse v svojih rokah, vendar mi telo sporoča drugo resnico. Telo nikoli ne laže. Vrtoglavica po seminarju in boleča ramena mi povedo, da veliko teže še vedno nosim sama.

Vedno znova se učim prisluhniti svojemu telesu in hvaležna sem, da včasih le najdem ključ do razumevanja posameznih znakov. Ko sem dan po seminarju prisluhnila hrepenenju srca po preprostem, mirnem sprehodu po bližnjem gozdu, sem se na sprehod odpravila sama. Hodila sem počasi, molila rožni venec in se prepustila blagodejnosti trenutka. Kakšen zrak! Kako čudovite jesenske barve!

Bila sem preutrujena, da bi šla po običajni poti. Hodila sem brez namere, da bi »nabirala« kilometre in kondicijo. Že samo misel na kak...