Ne razumem, kako me lahko Bog ljubi nepopolnega

Ne razumem, kako me lahko Bog ljubi nepopolnega. Sebe se zmorem veseliti ali vsaj prenašati le, ko se za popolnost zelo trudim in sem pri tem vsaj navidezno uspešen. Podobno lahko prenašam tudi druge predvsem takrat, ko so v sozvočju z mojimi ideali. Pri sprejemanju svoje nepopolnosti grem morda najdlje, ko sprejmem, da mojo nemoč s svojo močjo pokrije druga oseba in obrnjeno. Z ženo Manco se nama je tako že velikokrat zdelo, da sva kot dva vrteča se zobnika, kjer prazen prostor med zobmi enega zapolni zob drugega. To se nama zdi velik dar. Ampak vedno znova prideva do tega, da drug drugemu vseh praznin vendarle ne moreva zapolniti. Kakšno drug drugemu celo na novo odpreva, vedno znova. Podobno se mi dogaja tudi v odnosu z odraščajočima najstnikoma. Od malega naprej podirata vzgojne sisteme, ki jih sam gradim okoli...