Na prvi pravi zimski dan, ki ga je zaznamovala močna slana, sem opazil, da se iz najbolj svežega kompostnega kupa za vrtno ograjo dviga sopara. Po dolgotrajni topli jeseni se velik kup trohneče organske mase seveda ne more shladiti kar čez noč, toda mojo pozornost je pritegnilo to, da se s sosednjega kupa meglica vlage ni dvigovala. Bil je namreč starejši, zato je bila organska snov v njem predelana že poleti. Radovednost mi ni dala miru, zato sem z lopato zasadil v sredino kupa, ki je z oddajanjem sopare v ostro ozračje zimskega dopoldneva zgovorno opozarjal na dogajanje v njem. Zakopal sem pol metra globoko v prhko snov, iz katere je zatohlo zapuhtelo. Iz rahlih grud, ki so se razsule, potem ko so se zakotalile z lopate, je zagomazelo. Tisoče drobnih bitij je zamigetalo in se skušalo čim hitreje skriti v zavetje nastajajoče prsti pred svetlobo dneva, ki jih je nepričak...