Tale naš Stol je ena hecna gora. Če se pripelješ iz ljubljanske smeri, se prej ali slej vprašaš, zakaj je nekdo nekoč to krtino … ta mačji hrbet … poimenoval Stol. Če se pripelješ po dolini, je odgovor na dlani. In jasen … Če je seveda vreme jasno in lepo!

In je tako tudi v življenju: da so ti stvari jasne ali pa nedoumljive. Odvisno pač, iz katere smeri se pripelješ, s katerega konca pogledaš, kaj že veš, česa ne, kaj želiš vedeti in videti, česa pa ne, kam si namenjen in kam sploh gledaš … če gledaš!

In je tako tudi z Bogom! Nekateri slišijo grmenje, drugi Božji glas. Nekateri vidijo golobčka, drugi Svetega Duha. Nekateri slikajo Boga kot strogega sodnika, proti kateremu se pregrešiš že v sanjah in narediš pet smrtnih grehov, še preden shodiš ali zjutraj vstaneš iz postelje, za druge spet je postarani hipi, ki ne le, da vse odpušča, temveč predvsem vse dopušča. Vse se da in vse se sme, na koncu pa nas itak vse čaka nekakšna nebeška nirvana!

Na Stol se da...