Po obdobju urnikov, ki logistično niso dopuščali, da nanje umestim športne aktivnosti (ali pa je šlo za kak izgovor?), sem se končno spravila teč. Res sem uživala, na koncu sem se počutila odlično (in mokro in lepljivo) … Kakorkoli, naslednjih nekaj dni mi je razbolelo telo namigovalo, da morda še ni znova pripravljeno za tovrstne podvige.

Adventni čas je lahko precej podoben takemu amaterskemu teku. Ne le da (pre)hitro teče, pogosto se nam tudi zgodi, da nekje do polovice že čisto pozabimo, da pravzaprav tečemo … in se tega zavemo šele na cilju, za božič, ali – bognedaj! – po njem. Koliko ljudi mi reče, da so šli prazniki kar tako mimo … In s tem ne mislijo le adventnega časa, pač pa tudi božič. Kristusovo rojstvo! To spoznanje neredko zaboli; kot mišice po teku, če se ne pripravimo ustrezno nanj. In ostane neznana praznina ...

Ni se nam treba posebno...