Poznava se polovico mojega življenja, našla sva se v študentskih letih. Prepričana sem, da sva drug drugemu izmoljen dar. Še vedno sva srečna, da imava drug drugega, mož celo govori, da sva idealen par. Ker jaz slabo vidim in on slabše sliši.

Poročila sva se dovolj mlada, da sva se v skupnem življenju večinoma zlahka prilagodila drug drugemu; napak, s katerimi ne bi zmogla shajati, drug na drugem nisva našla. Slišala sva številne zgodbice o različnih načinih stiskanja zobnih past, odlaganju uporabljenih (smrdečih) nogavic kjer koli, kuhinjskem koritu, polnem umazane posode, in drugih podobnih, na videz nedolžnih stvareh, ki pa sčasoma resno razjedo zakonsko ljubezen. Marsikaj sva znala modro in velikodušno prenesti, zdelo se nama je, da sva dobro pripravljena drug na drugega, na najino različnost. Vzela sva v obzir, da je eden večerni, drugi jutranji tip človeka. V obdobju, ko bo bili otroci majhni, se je tako in tako vse obrnilo na glavo. Drug drugemu ne odmerjava porcij h...