“Čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust” (Lk 4,22).

Odkar je Jezus s svojim življenjem izrekel besede milosti (gr. logois tçs charitos), je odpuščanje in odrešenje mogoče sprejeti le z iskreno vero vanj. Od tod mogočne polemike med Pavlom in judovstvom, ki je za pogoj odrešenja še vedno postavljalo postavo. Od tod navdušenje Judov v nazareški shodnici, ko so iz Jezusovih ust slišali besede milosti in se jim čudili (v. 22), »kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast in ne kakor pismouki« (Mr 1,22). Prišla je novost evangelija, polnega besed milosti, zato v shodnici sproži jezo in se znajde na previsu hriba. »V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,11). Vendar hodi dalje (v. 30), da bi tistim, ki jo bodo sprejeli, dala moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12). »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar« (prim. Ef 2,8-9).

Otroci milosti, rojeni...