Praznik, ki se ga veselimo, lahko prinaša tudi skrbi in solze

Ko je že spomladi ali poleti kdo od sinov rekel, da komaj čaka sv. Miklavža, sem se nasmehnila, ko pa so dobrotnika jeseni začeli večkrat omenjati, sem možu potožila, da je ob vsem vznemirljivem pričakovanju to zame v resnici zahtevno, stresno, skorajda travmatično obdobje in odločanje – kako se s katerim od šestih otrok v starosti od 13 do 1 leta o tem pogovarjati, kaj in kako pripraviti, da bo dobro, lepo in prav?

Potem ko sva sv. Miklavža na poseben način čutila blizu v prvi nosečnosti, ko sva za prvega sina izbrala njegovo ime (in imamo tako Miklavža pri nas vsak dan), in po prvih idiličnih družinskih miklavževanjih se je pred leti zgodilo, da je bilo na Miklavževo jutro pri nas slišati jok. Dva od otrok nista dobila stvari, ki sta si jo želela. Nič niso pomagale razlage, da je svetnik izbral darila, za katera verjame, da so zanju najboljša, in da vseh želja niti ne želi uresničiti, če se mu ne zdijo...