Dnevi se vztrajno krajšajo. V temo smo odeti zjutraj, ko hitimo na delo, in vedno več ljudi v trenutku, ko zapuščajo svoje službene pisarne, že spet pričaka noč. Poznojesenski čas ne skopari s slabim vremenom, meglo in dežjem, povrhu še mraz pritiska vedno bolj in bolj. V hipu torej več kot dovolj razlogov za jamranje!

Vprašam se, ali lahko ta od Boga dani čas preživim prav tako polno kot tistega, ko je vse svetlo, toplo in sončno. Tudi moj delovnik z leti postaja vse daljši, vedno pozneje prihajam iz službe in doma me vsak dan znova čakajo še številna opravila, ki sem jih v svoje življenje povabila s privolitvijo »v sreči in nesreči … vse dni svojega življenja«. Pri tem sicer prav nič ne trpim, saj mi je delo v veselje, le veliko ga je in vse mora biti opravljeno, da življenje velike družine lahko nemoteno teče.

V tem hitrem tempu sodobne­ga časa mi je...