Dragi sveti Miklavž! Zadnja leta si me zelo razočaral. Nekaj ti napišem, ti pa prineseš nekaj drugega. Dam ti še eno priložnost. Upam, da me boš zdaj presenetil …

Prav s temi besedami se začne pismo otroka Miklavžu, ki mi je prišlo pod roke. Res sem se nasmejal temu resnemu uvodnemu tonu, ki ne pušča nobenih izgovorov več. Če namreč Miklavž obstaja in če je res dober, potem mora slišati to prošnjo in si jo vzeti k srcu. Konec debate! Po toliko letih mu mora biti pač jasno, kaj si otrok zares želi, in tukaj ni več nobenega izmikanja.

Všeč mi je otrokova odločnost in vztrajnost, ki veje iz pisma. Kaže na otrokovo zaupanje v Miklavža. Spominja me na Jezusove besede, ki jih je namenil učencem: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Mt 7,7). Ne nazadnje Jezus želi, da bi zavzeli prav tako držo v molitvi: »Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo« (Mr 11,24).

Otrok...