Utrinki iz življenja upokojenca

Mestni avtobus. Nasproti mene sede starejša ženica, k meni mlado dekle. Že na prvi postaji dekle izstopi. »Ali ste jo videli?« se zazre vame ženica. »Še od ene do druge postaje ni mogla peš! In logična ugotovitev: »Kakšni so danes mladi! Niti krajših razdalj se jim ne da prehoditi.« »Sem videl,« ji odgovorim. »Tudi jaz ne razumem. V osnovno šolo sem moral pozimi tri kilometre peš.«

Že sva v živahnem pogovoru, v katerem mi potoži, kako je sama, ima nizko pokojnino, težko shaja. »Pa mislijo, kako je nam, upokojencem, lepo. Ni nam treba v službo, počnemo, kar se nam zljubi,« povzame, kar mlajši menijo in govorijo o upokojencih. Po nekaj postajah se poslovi z željo: »Lep dan.« Sam ji zaželim zdravja.

Zdravja, ki ga upokojenci postavljamo na prvo mesto na lestvici želja. Tu smo si enotni. Že pri drugi in nadaljnjih željah pa zelo različni. Mlajši upokojenec v našem kraju je poln načrtov, kaj bo še naredil. Vsak dan prevozi s kol...