V Apostolskih delih beremo, da so si prvi kristjani med seboj delili materialne dobrine, imeli so »vse skupno«. Z ženo se večkrat sprašujeva, koliko naj bi midva dala za dobrodelne namene. Čeprav sama nimava ne vem kakšnih prihodkov, čutiva, da bi redno namenjala del mesečnih sredstev za ljudi, ki potrebujejo pomoč. Nekje sem slišal, da naj bi človek dal toliko, da vsaj »malo zaboli«. Kakšno je vaše mnenje?

Dovolite, da z odgovorom na vprašanje vas in vaše žene začnem iz malo širšega konteksta dobrodelno­sti oziroma sočutja do naših bližnjih: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti...« (prim. Mt 25, 31-46). Ne visoke teorije, ne še tako imenitni sklepi, super načrtovanja, seje, ampak dejanja, ki izvirajo iz srca naše vere, bodo ključna ob poslednjem srečanju s Kristusom, ali kot je zapisala sv. mati Terezija: Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preo...