Berlinski zid, postavljen leta 1961, je bil pred tridesetimi leti porušen. Čeprav sem bila takrat stara komaj kaj več kot deset let, se dobro spominjam podob ljudi, ki so tiste novembrske noči zid poskušali podreti celo z golimi rokami. Zid je bil zanje vidno znamenje zapora, postavljen, da nebi mogli pobegniti iz »raja«, zato so ga hoteli odstraniti. Čimprej in dokončno. Tisti, ki so bili toliko desetletij za železno zaveso, so upali, da bodo z odstranitvijo fizičnega zidu končno osvobojeni diktature komunizma ter da je tudi zanje napočil čas, da zaživijo svobodo, demokracijo pa tudi blagostanje Zahodne Evrope.

Takrat najbrž ni nihče čisto resno pomislil, da je rdeči oblastni sistem desetletja poprej tudi v glavah in srcih gradil utrjene zidove. Danes se zdi, da so mnogi podcenjevali moč indoktrinacije totalitarizma, ki je trajal najdlje in prinesel največ žrtev. Če bi bilo drugače, bi bila takrat lustracija verjetno povsod nekaj popolnoma samoumevnega in pričakovanega. I...