Ivan Hribovšek: slovenski pesnik brez groba

Ko me slednjič vržejo v jamo
in blizu ne bo
človeške duše, zajokal v grozi,
joj, v blagodejno bom prst …

Ivan Hribovšek: Slutnja


Od daleč je bilo treba priti, ker so bile stvari tako strašno oddaljene, kakor za pol zgodovine. Tiste, nikjer zapisane, tiste samo iz spomina. Stopinje so utišane in upočasnjene, a počasi le prehodiš odprto kmečko dvorišče. Potem je treba skozi nekakšna vrata in se ti odpre nevsakdanji prostor, ki ga ne najdeš nikjer drugje, in se še odpira na nasprotno stran, a je tam prav tako zaprto. Nekakšno preddverje nečesa. Ko zapreš vrata za seboj, ne vidiš, kam bi se obrnil, da bi našel pot naprej. V zamaknjenem polmraku uzreš vrata in na njih stikalo. Nikjer nobenega glasu, niti šuma, in ne veš, ali bi sploh pritisnil na gumb, ker ne moreš vedeti, kaj je za tistimi vrati.

In se spomniš, da ne gre za vrata sv. Petra, ampak le za vr...