Starši smo odgovorni, da spremljamo otroka tudi pri branju in se o prebranem z njim pogovarjamo

Pred kratkim me je neprijetno presenetilo, ko je hči prišla iz šole in potožila, da ji v šolski knjižnici niso hoteli izposoditi želene knjige, češ da ni primerna za 2. razred. Ni nama šlo v glavo, zakaj šolska knjižničarka trdi, da dotična knjiga ni primerna zanjo, medtem ko so ji v splošni knjižnici brez težav izposodili že vsaj deset knjig iz te zbirke.

Seveda razumem, da so knjige v šolskih knjižnicah razporejene po zahtevnosti – od slikanic s stavkom ali dvema na stran za prve bralske korake, do zapletenih zgodb na 300 straneh za devetošolce. Tako se lahko vsak otrok hitro znajde in poišče primerno branje zase.
Razumem tudi, da knjižničarka želi otrokom približati branje z njim primernimi knjigami. Toda, zakaj ne pomislijo, da lahko branje otroku tudi priskutijo, če ga silijo vedno znova brati knjige, ki so pod njegovimi bralnimi zmožnostmi?

Mar ni bol...