O možu, ki je sam uredil svoj pogreb, tudi osmrtnico in petje

Vsak od nas bi si želel umreti hitro in mirno, brez bolečin in težav, ki bi ga mučile. To so seveda naše želje, nihče pa ne ve, kako bo umiral. Ve samo to, da bomo prav gotovo umrli vsi. Tudi od nas samih je odvisno marsikaj. Ne moremo odstraniti bolezni, ne moremo podaljšati življenja, lahko pa se do konca odločamo sami, kako bomo preživeli zadnje tedne, zadnje dneve življenja. Seveda toliko laže, če bližnji svojci pri tem sodelujejo.

Pred nekaj meseci sem poslušala ženo, ki je pripovedovala, kako je umiral njen mož. Želela bi, da bi jo slišalo več ljudi, ker bi se pri tem morda marsikaj naučili. Gospod je imel nekaj čez šestdeset let, zbolel je za rakom trebušne slinavke, ki napreduje zelo hitro. Vsi so z njim govorili zelo odkrito, to je tudi sam želel. V največjo oporo pri vsem mu je bila žena. Vedel je, da ima pred seboj samo nekaj mesecev. V bolnišnico ni hotel. V tem času je uredil vse, kar se je...