Razmišljam o srčnosti in dobroti. Pred mano se živo naslika podoba brezdomca, ki se je zadrževal pred frančiškansko cerkvijo v Ljubljani. S prijateljico sva se po maši vračali po Čopovi, ko naju je ustavil. Povedala sem mu, da sem študentka in da nimam denarja pri sebi. Pa je hitro dodal, da to ni bistveno in da je zanj dragoceno, če se kdo z njim pogovarja. Ko sva odhajali, se je zahvalil za podarjeni čas in nama ponudil roko v slovo. Nekaj se je zganilo v srcu, čeprav sem desnico potem držala ob strani in jo skrbno umila, ko sem prišla domov. Naša srečanja so postala stalnica, pa tudi stisk roke nekaj normalnega (brez umivanja rok). Jeseni pa naju je povabil na svoj dom. Vprašali sva ga, ali se nama lahko pridruži še prijatelj, ker nama je bilo malo nelagodno. In je sprejel. Po maši smo se skupaj odpravili na njegov dom. Zelo preprost: v zavetju drevesa, ob robu gozda je imel shranjeno vrečo s svojimi stvarmi. Počistil je kos zemlje in prižgal ogenjček, da je ogrel zemljo, kjer je...