Spoznanja z romanja na Brezje me spodbujajo na duhovni poti

Ura je okoli štiri zjutraj, za nami je kakih 20 kilometrov prehojene poti, mrzle kaplje dežja prav nadležno padajo na ramena, jaz pa sem tako utrujen, da med hojo skoraj zadremam. »Pa čemu je bilo treba tega, kakšen smisel sploh ima vse to? Če bi ostal doma, bi se vsaj naspal, tako se bom pa še cel teden skupaj sestavljal!« Tako sem v mislih in srcu dvomil o smislu romanja, ki sem ga sam organiziral – kakšna ironija! Če ne bi bilo še treh možakarjev, ki so hodili poleg mene, bi se bržkone malo ustavil in brezplodno premleval svoje pomisleke. A korak se ni upočasnil, hodili smo naprej in Jezus ni dolgo odlašal z odgovorom. Počasi, korak za korakom, mi je razkrival: prav v tem je smisel – v vztrajanju, ko je neprijetno, v zvestobi dani besedi in v stanovitnem koraku brez obračanja nazaj. Odkrival mi je skrivnost, ki mi jo je pokazal že neštetokrat, a jo vztrajno pozabljam.

Podobno lekcijo sem izkusil, ko se...