Včeraj sem poklical moža, čigar žena (in mati šestih otrok) se prav tako bori z rakom. Bil je ravno na obisku pri njej in ko ji je dal telefon, me je pozdravila: »Živijo, sošolec!« Presenečen sem skoraj izpustil telefon … Prav res sva sošolca! Nabirava si znanja v šoli raka. Česa se učim/učiva v tej šoli?

Zavedanja, da je konec življenja morda precej blizu: Brez raka bi še kar živel v prepričanju, da je konec življenja pač »tam nekje« in da se mi s poslednjimi rečmi ni treba ukvarjati. Rak te pač sooči z možnostjo odhoda in temu primerno sem se začel obnašati do bližnjih. Pogovori so postali zelo globoki.

Občutenja nemoči: Moja varnost je večkrat popolnoma prepuščena delovanju zdravil. Nič svoje zaščite. Kot bi bil »nag« in brez moči. Le tako osovražena kemija. Hvala Bogu zanjo in tudi za to izkušnjo. Povečuje hvaležnost.

<...>