»Kam pa ti hodiš? »Na Teološko.« »Kaj boš pa delal, kje se boš zaposlil?« Na takšna in podobna vprašanja je naletel vsak študent teologije, ki se ni odločil za poklic duhovnika ali posvečeno življenje.

Čeprav je študij teologije za marsikoga »od zunaj« ostal neznanka in je bil tudi za tiste, ki so se zanj odločili iz tega ali onega razloga, vsaj na začetku, korak v neznano, pa so slušatelji po nekaj dnevih, tednih ali mesecih prepoznali njegovo vrednost in širino. Zanimanje za študij je bilo izrazito veliko sredi devetdesetih let. Poznam primere, ko se je kdo na fakulteto vpisal – kot tudi v primeru drugih družboslovnih smeri – zaradi statusa, šel nekajkrat na predavanja potem pa …, potem pa študij vzljubil in končal izpite v rednem roku. Zakaj? Upam si trditi, da v prvi vrsti zaradi profesorjev. Zahtevnim vsebinam filozofije, Svetega pisma, psihologije, umetnosti, zgodovine … so predavatelji »vdihnili dušo« in jih naredili žive za današnji čas. Učilnice so »pokale po šivih...