V času svetega Avguština je med kristjani veljalo prepričanje, da je napočil konec zgodovine. Vnukinje najbolj okorelih poganov so postajale posvečene device in s cesarjem Teodozijem je na rimski prestol končno sedel mož, ob katerem te ni bilo sram, da se razglaša za kristjana. Če je v takšnih okoliščinah kdo glasno povedal, da so novi časi od Boga hoteni in blagoslovljeni, mu še danes ne moremo zameriti.

Pa se je obrnilo drugače. Komaj je bil veliki Teodozij petnajst let v grobu, že so njegovi nekdanji zahodnogotski zavezniki oplenili Rim, pobili mnogo neoporečnih kristjanov in se, kar je tudi Avguština posebej vznemirilo, spozabljali celo nad posvečenimi devicami. Seveda so bili pogani zdaj prvi, ki so dvignili glavo in se posmehnili krščanskim sodržavljanom: na, pa imate konec zgodovine. Avguštin je bil drugače kot drugi krščanski sodobniki v zadregi le kratek čas. Potem je spisal Božje mesto, zajetno bukvo, o kateri je mnogo ljudi zatrjevalo, da so jo prebrali, a so jo...