Od kristjanov lahko upravičeno pričakujemo, da izvlečejo slovenski voz iz blata. In to po kmečki logiki, da kadar vprežena utrujena konja zastajata, pameten kmet z bičem švrkne po tistem, ki bolje vleče. Narodova usoda je odvisna od moči krščanskega konja. Se zdi ta trditev pretirana? Poglejmo. Kristjan je edini, ki ve, da je udbomafija sicer močna, toda Bog je vsemogočen. V Svetem pismu bere: »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Kristjan sovraži greh, ne pa grešnika. Namesto stokanja ali napadanja kristjan izbere konstruktivnost in namesto kritike ustvarjalnost. Jasno mu je, da je obstoj zla neizogiben, da pa zlo služi tudi kot svetilnik, ki svari druge, da se izognejo njegovim čerem. Kristjan ve, da spiralo zla prekine le odprtost srca. Na voljo ima velikansko moč, saj lahko ustvarja prostor, v katerega včasih lahno prišumlja, včasih pa prirjove Sveti Duh. Predvsem pa je kristjan prepričan v to, da bo imelo zadnjo besedo veselje ob vstajenj...