Bilo pa je sedem bratov (Lk 20, 29).

V vseh treh odlomkih nedeljske besede (2 Mkb 7, 1-14; 2 Tes 2,16-3,5; Lk 20, 27-38) govorijo pripovedi o bratih (gr. adelphós). Beseda izhaja iz besede delphús, kar pomeni »maternica« in s tem nakazuje na krvno sorodstvo (prim. Mt 4,18; Mt 12,46; Jn 2,12). S prihodom Kristusa, edinorojenega Sina, ki je nase prevzel človeško naravo in jo za večno združil z Božjo, pa je naša maternica postala krst, pri katerem v moči Svetega Duha postanemo sinovi v Sinu (gr. hyiós), Boga pa smemo imenovati Oče (gr. Patēr). Otroci istega Očeta drug drugemu neizbežno postanemo bratje, toda nič več po mesu, ampak po Duhu (prim. Rim 8,4). Za take veljajo besede evangelija, da »so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja in zato tudi umreti ne bodo več mogli« (prim. Lk 20,36). Ko smo torej prejeli to neminljivo tolažbo in blago upanje (2 Tes 2,16), se lahko tudi naša srca opogumijo in darujejo. Ne več za postavo, ampak za svojega bližnjega – za brata.