Za svet preobilja, katerega del je tudi Slovenija, je značilen izkrivljen odnos do hrane. Otroci se nad njo zmrdujejo, starejši si izmišljajo vedno nove diete in specialitete, vsi pa hrano brez slabe vesti množično mečemo stran. Tak, kakršen je naš odnos do hrane, je tudi naš odnos do kmetijstva.

Nekateri okoljevarstveniki gledajo na kmete kot na zavojevalce, ki kratijo življenjski prostor zverem. Menda so te najbolj pomembne, hrana pa bo že zrasla na policah trgovin. Država poudarja potrebo po samooskrbi s hrano, vendar kmetom nalaga tisoč in eno administrativno oviro. Trgovci na veliko uvažajo meso in zelenjavo iz tujine, kupci pa se ne moremo upreti privlačnosti pridelkov plastičnega videza, še zlasti če so nekaj centov cenejši od domačih.

Današnji čas za kmeta ni lahek. Če hoče preživeti, mora slediti razvoju, vendar se pri tem hitro ujame v past posojil, ki jih ne more vrniti. Toča, poplave ali suša mu lahko uničijo pridelek, od katerega je življenjsko odvisen...