Rada hodim na pokopališča. Pa ne le za praznik vseh svetih, ker je pogosto lahko tudi navaden družinski izlet priložnost, da se v miru sprehodimo po pokopališču tujega kraja. Z otrokoma prebiramo letnice rojstva in smrti in se pogovarjamo o zgodovinskih obdobjih, v katerih so pokojni živeli. Poskušamo si predstavljati njihove družinske vezi in tragedije, ko je družino doletela smrt otroka ali mladega človeka. Iz priimkov sklepamo o narodnostni sestavi kraja, iz posebnih spomenikov o tragičnih dogodkih, ki so kraj doleteli največkrat med svetovnima vojnama ali potem, iz števila starih in novih grobov o sedanji starosti prebivalstva, iz znanih imen o velikih možeh in ženah, ki so ta kraj zaznamovali ali so v njem le pokopani.

Poleg socioloških, antropoloških, kulturnih in zgodovinskih uvidov pa obisk pokopališča seveda prinese še kakšno duhovno pomisel. Misel na to, kje se človeško življenje konča in kaj ob njegovem koncu resnično šteje. Kaj ostane. In kaj sledi. Perspektiva...