Vreme je bilo v letošnjem oktobru zares čudovito. Sončni žarki so nas božali, suho listje je šumelo pod nogami, popoldnevi so še bili dolgi in nasploh ni bilo povoda za otožnost. Jesen je običajno žalosten, tih in otožen del leta, ki ga spremlja turobno in sivo vreme. Čas za poslušanje bluesa.

Z otroki ali sama se rada odpravim v gozd. Čisto na začetku poti v bližini naše hiše je na zelo sončni legi klop, na kateri se skriješ pred radovednimi pogledi in se prepustiš sončnim žarkom. Nad klopjo se ena od mogočnih vej mogočne bukve steguje proti soncu. Listov na vejah je vsak dan manj, vse več jih je na tleh. Vse bolj rumeni postajajo. Tisti, ki so bili še pred kakšnim dnevom živo zeleni, se barvajo v rumenkasto zeleno. Ko zapiha vetrič, se jih večina le zatrese, tisti, ki so že suhi, rjavi, odplavajo proti meni. Pomislim, da je tako tudi z našim življenjem. Vzbrstimo, zrastemo, boža nas sonce, umiva dež, dajemo senco drugim, ko pa pride naš čas, zapiha veter in odletimo.
...