Trudim se zaupati, da trpljenje, ki ga je prestajala in darovala mama, ni bilo zaman

Ravno sem se odpravljala na drug konec Slovenije k bolni mami na obisk, ko je zazvonil telefon. »Odšla je,« mi je v solzah povedal oče. Čeprav sem se globoko v sebi pripravljala na to, nisem mogla verjeti. Toliko bi ji imela še povedati, tako sem si želela biti ob njej, se ji morda za kaj opravičiti. Vse to sem imela v načrtu. A Gospodov načrt se marsikdaj tako nerazumljivo in nesprejemljivo razlikuje od našega. Mamina smrt me je kruto postavila naravnost pred zavedanje, da sem si drznila načrtovati tudi to, da tisti dan še ne bo umrla. Ljudje smo v svoji grešni naravi pač taki – vse želimo imeti pod nadzorom, celo smrt. Pozabljamo, da »ne vemo ne ure ne dneva«. Ne našega ne naših bližnjih.

Ko se je mama borila s svojo neizprosno boleznijo, me je v pogovoru večkrat skušala sprijazniti z dejstvom, da se bo najbrž kmalu poslovila. In kaj sem počela jaz? V skladu s svojim načrtom, ki...