Vse od leta 1958, ko je bil na Petrovo stolico izvoljen sin revnih dninarjev iz okolice severnoitalijanskega Bergama, se Katoliški cerkvi dogaja papež. Angelo Roncalli je bil po videzu majhen debeluškast dober mož, kakršne običajno naprosimo, da se oblečejo v Miklavža. Ko je leta 1958 postal papež Janez XXIII., je malokdo, če sploh kdo, predvideval, da bo ravno ta mali debeluškasti dobri mož Cerkev povsem spremenil. Pa ni dolgo papeževal in ni spisal gore reformnih odlokov. Dovolj je bilo, da je sklical koncil in vsej Cerkvi, zlasti tisti na periferiji, dal besedo, jo spodbujal k besedi, ji dal moč odločanja.

Cerkvi se je zgodil papež v podobi urbanega in učenega gospoda, ki je ljubil moderno umetnost. To je bil Giovanni Montini, Pavel VI. Poleg tega da je pripeljal do konca prepomemben koncil, ga bomo pomnili po globokih naukih, ki so si upali izzvati svet in se ne ukloniti bodisi vernikom spolne revolucije bodisi marksističnim sirenam v podobi teologije osvoboditve.
<...>