Edini način, da človek ob vsem hudem ostane v sebi zdrav

Ko se pogovarjam z ljudmi in poslušam njihove zgodbe, si pogosto mislim, da tega, kar zmorejo nekateri, sama nikoli ne bi zmogla. Ali pa bi zmogla, če bi šla po poti, o kateri nekateri govorijo. Prav o tej poti se mi zdi vredno razmišljati.

O tem sem razmišljala, ko sem pred kratkim poslušala pripoved znanke, malo starejše od mene. V njeni družini s šestimi otroki in mnogimi vnuki se dogaja marsikaj. Veliko lepega, pa tudi veliko zelo težkega. Kar je lepo, sprejemamo nekako samoumevno, kar je težko, pa gloda v nas in nas obremenjuje. Tako tudi njo. Pravi, da se včasih znajde čisto na tleh, nemočna in ne ve, kaj bi storila. K sreči je zelo verna, ne tako na zunaj, ampak globoko v sebi in tudi iz tega v trenutkih nemoči črpa moč, da gre naprej.

Takole mi je rekla: »V trenutkih, ko sem čisto brez moči, ko ne vem, kako naj sploh preživim v situacijah, ki so zelo težke, in čutim, da ne morem storiti prav...