S hudičem se v Cerkvi bolj malo ukvarjamo, vsekakor manj kot v preteklih stoletjih. Na neki način je to mogoče razumeti. Raje govorimo o zdravju kot o boleznih in prinašalcih okužb.

Za to pravzaprav na duhovni ravni tudi gre: hudi duh je tisti, ki je z izvirnim grehom okužil prvega človeka (ta se mu je pustil pretentati). Bolezen se prenaša iz roda v rod. To pa demonu še ni dovolj: nikakor nam ne želi duhovnega zdravja, zato se ves čas mota okrog nas in nas poskuša okužiti z novimi in novimi virusi. To seveda stori tako, da nam svoje strupene pripravke ponuja kot osvežujoče napitke.

V svetu se srečujemo z najrazličnejšimi »boleznimi«. Laž ali izmuzljivost ima marsikdaj prednost pred iskrenim iskanjem resnice. Čut za drugega, za skupnost se razkraja, več je individualizma, gledanja zgolj na lastno korist. Če se že ne pobijamo, pa vsaj verbalne strupene puščice letijo na vse strani. Zmernost je redka vrlina, strastno zavzemanje za skrajnosti vse pogostejše. Človeku s...