Macesnova gorica v Kočevskem rogu. Z župnikom Damjanom in ženo Mojco stojimo na robu brezna, ki ima od mojega zadnjega obiska tega povojnega morišča Slovencev bistveno drugačno podobo: jama je poglobljena, saj so z gradbeno mehanizacijo iz nje odstranili že več kot tisoč kubičnih metrov kamnine; posedla se je kot posledica obsežnega miniranja, s katerim so tedanji oblastniki ne le po koncu pobojev junija 1945, temveč tudi pozneje, verjetno konec petdesetih ali v začetku šestdesetih let, razstrelili obod brezna, da bi, kot so bili prepričani, za večne čase zakrili sledi nezastarljivega zločina.

Stojimo ob breznu … in ob molitvi rožnega venca (za pobite in njihove svojce, za ukazovalce poboja in storilce, za vse, ki niso vedeli, pa so želeli vedeti, in tiste, ki so vedeli, pa niso želeli povedati …) pogled pritegnejo žarki zgodnjepopoldanskega sonca, ki si med drevesi utirajo pot do razgaljene jame. Prešine me – ta kraj zelo verjetno še ni videl takšne svetlobe: ne prej, ko...