Bog mi je s posebnim znamenjem pokazal, da je molitev za duše v vicah potrebna

Včasih se tudi v katoliških krogih sliši dvom v obstoj vic. Kaj šele, da bi dušam v vicah karkoli pomagalo. Če ni nikogar v tej nebeški čakalnici, potem tudi ni nikakršne potrebe, da bi kakšni duši skrajšali čakalno vrsto. Vsak razmišljujoč človek, tudi kristjan, lahko podvomi v obstoj vic. Kaj pa ... če je vse res?

Bilo je pred dvajsetimi leti. Ko sem bil še mlad. S takratnim kaplanom sva imela večkrat dobre debate. In tako je nekoč, bilo je v mesecu oktobru, nanesla beseda tudi na duše v vicah. V roke mi je stisnil list: rožni venec za duše v vicah. In sem molil. Vsak dan. Skoraj ves mesec. Ponavljal sem besede: »Sladko srce Marijino, bodi moje rešenje.« Ni dosti manjkalo, da bi po celemu mesecu ponavljanja teh besed skoraj dobil sladkorno. Vsaj tako se mi je zdelo. Saj veste ... Bil sem mlad in »sladko srce« ravno ne sodi v besednjak tega časa odraščanja.

Rečem Gospodu: »Veš...