Ob besedi »misijon« večina ljudi najprej pomisli na oddaljene kraje v Afriki, Južni Ameriki in Aziji. Spomnimo se Knobleharja, Barage in Majcna … Pa tudi na vse pogumne može in žene, ki se danes, ta trenutek trudijo za Božje kraljestvo tako, da najbolj ubogim prebivalcem zemeljskih kraljestev pomagajo preživeti, jih učijo, izobražujejo in zdravijo, pred očmi se nam naslikajo fotografije otrok temnejše polti in poševnih oči, podobe nasmejanih obrazov in velike revščine, celo bede, v ozadju teh slik zagledamo še obrise stavb: šol, cerkva in bolnišnic, ki jih ti misijonarji gradijo, stisne nas pri srcu in na Krištofovo nedeljo oddamo svoj dar za MIVO!

Seveda nas »misijon« spomni tudi na naše župnijske, dekanijske in škofijske misijone. Spomnimo se živahnega brbotanja našega vernega občestva, sestankov, srečanj, načrtovanj … predavanj, pridig, pobožnosti … spovedi … S hvaležnostjo pomislimo na duhovnike-misijonarje, ki so se trudili z nami in za nas, ki so nas spodbudili, da sm...