Mislim o snovi, ki se lahko oblikuje šele, ko je razbeljena, ko marsikaj že zgori in pripravi prostor le bivanjskim, smiselno razpetim linijam, ki jih snuje duh. Kakor je izkustvo praznih dlani za tvoj dar. Nove oblike vstajajo, ko celotno življenje obda skrivnostna tišina in se začenja razodevati to, kar je bilo zame vnaprej načrtovano, kakor zapisano med zvezdami.

Kam z dogodki, srečanji, ki žgejo notranjost, razjedajo tudi srce naroda in jih vedno znova globoko premišljujemo, obdajamo s tišino, izročamo, da bi kakor razbeljeni prejeli pravo obliko? Tudi iz njih mora zažareti nova oblika kakor skozi ogenj.

Ko kaj žge notranjost, postajamo zahtevnejši v sklepanju odnosov, globljih in bolj trdnih, zasidranih kakor na kamnu, ki se je odvalil. Saj že vemo, da to, kar je živeto samo v sebi, zgori. Vemo, da so tudi razdalje že premagane. Slišimo Srce, ki hr...