Vsak v sebi nosi kamrico, ki je ni pripravljen odpreti vsakomur

Ko smo lani obhajali sto let od Cankarjeve smrti, smo o Cankarju slišali marsikaj. Kot gimnazijka sem ga zelo rada brala, tudi veliko brala in v svojem navdušenju sem se na pamet naučila dve njegovi črtici. Tudi zdaj ga še z veseljem vzamem v roke in v njem odkrijem vedno kaj novega. Spremlja me misel, ki jo je o njem ne­kdo izrekel: »Ivan Cankar je tak, kot je, neprevedljiv. Vsi prevodi lahko samo od daleč povedo to, kar je Cankar v resnici napisal. Samo v originalu ga lahko zaznaš, pa še to ni dano vsakomur.« Popolnoma sem se strinjala z njim.

Beseda »neprevedljiv« mi ne gre iz glave. Vedno bolj sem prepričana, da takšen ni samo Cankar, ampak je v nekem smislu vsak človek neprevedljiv, tudi če se tega niti malo ne zaveda. Druge ljudi poznamo po zunanjosti, po tem, kar delajo, včasih tudi po tem, kar napišejo, in podobno. Seveda tudi po tem, kar nam drugi povedo o njih, pa morda niti zdaleč ni res. Bi...