Sestre so spregovorile o svojem načinu življenja in dogodku, ki ga pripravljajo za mlade

V govorilnico so vstopile tri redovnice. Dve od njih sta mladi, tretja pa ima kakšno leto izkušenj več. Čeprav z mediji in zunanjim svetom nasploh nimajo veliko stikov, niso z ničimer kazale, da bi jim bil naš pogovor odveč. Nasprotno, očitno je bilo, da nasmeh na njihovem obrazu ni zaigran. Kot je pri karmeličankah v navadi, smo se pogovarjali skozi klavzurno mrežo, a že po prvih besedah je bilo jasno, da fizična pregrada ne pomeni tudi ovire v pogovoru.

Najmlajša med njimi, s. Agnes, je pri karmeličankah štiri leta. »Ker še ni imela večnih zaobljub, ima bel pajčolan, midve pa imava črnega, ker sva že 'zapečeni',« je šaljivo pripomnila najbolj izkušena med sogovornicami, s. Damjana. Pri karmeličankah je 10 let, pred tem je poučevala španščino. Sestra Irena me je že ob pozdravu vprašala, ali se je spomnim iz časov, ko smo v študentskem domu ob večerih skupaj igrali nogomet. Tak...